Plemstvo    |    Turnirska knjiga    |    Grajske stavbe
Plemiške rodbine na Slovenskem. 17. stoletje, 1. del (BiP 4)
Miha Preinfalk
Vezava: trda
Letnica izdaje: 2014
Obseg: 284 strani
Dimenzije: 170 x 245 x 18 mm
ISBN: 9789616057936

Od Billichgrätzov do Zanettijev

V 17. stoletju je zaradi protireformacijskega gibanja na Slovenskem veliko starih plemiških rodbin zapustilo svojo domovino. Praznino v družbeni eliti so zapolnili številni bogati tuji in domači trgovci, ki jim za povzdig v plemiški stan ni bilo treba opustiti svoje pridobitne dejavnosti. V tem pogledu so bili zelo uspešni prišleki iz severne Italije, ki so se na Kranjsko priseljevali že od konca 16. stoletja dalje (na pr. Mosconi, Codelliji, Lanthieriji, Wazi). Razmere v 17. stoletju so bile v primerjavi s preteklimi obdobji že precej spremenjene, tako za ukvarjanje s trgovino ni bilo več treba nujno pridobiti meščanske pravice, če pa so mestne oblasti trgovce silile pod svojo jurisdikcijo, so lahko prešli v plemiške vrste (ko so postali še zemljiški posestniki), ne da bi zato morali opustiti trgovino ali kakšno drugo pridobitno dejavnost (npr. fužinarstvo, rudarstvo). To je omogočilo velike akumulacije kapitala in ravno konec 17. in začetek 18. stoletja je čas, ko so poplemeniteni meščani v naših deželah ustvarili res velika premoženja. 

Povzdig uspešnih trgovcev v plemiški stan je neizogibno vodil v konflikte z ostalimi meščani, zlasti ker se prvi pogosto niso želeli odreči dobičkonosni dejavnosti. Tako so sedeli na dveh stolih: po eni strani so se še naprej ukvarjali z meščanskimi posli, po drugi strani pa so to kot plemiči počeli pod veliko ugodnejšimi pogoji od ostalih stanovskih tovarišev brez »von« pred priimkom. Opravičeni so bili namreč meščanskih dolžnosti, kot so bili npr. plačevanje nekaterih davkov ali pa obveznost varuštva in skrbništva nad drugimi meščani, in hkrati uživali vse ugodnosti, ki jih je prinašal plemiški stan. Takšen primer so denimo ljubljanski trgovci Graffhaidni, ki so tudi po pridobitvi plemiškega naziva nadaljevali s povsem meščanskimi dejavnostmi (trgovina, gostilničarstvo) in ostali člani mestnega sveta (najdemo jih celo med ljubljanskimi župani), ali pa škofjeloški trgovci Zanettiji, ki so plemiški naziv zaprosili ravno zato, da bi se lahko še naprej nemoteno ukvarjali s trgovanjem z Benetkami.

A ne le tujci, tudi domačini so znali izkoristiti pogoje, ki so jim jih ponujale nove razmere v gospodarstvu. V Škofji Loki lahko tako sledimo vzponu nekaterih podjetnih posameznikov, ki so izšli iz domačega, slovenskega okolja, in so se pozneje povzpeli tudi med plemstvo. Eden takšnih je bil Marko Oblak († 1709), podložnik iz zahodnega dela Polhograjskega hribovja, ki se je po preselitvi v Škofjo Loko v drugi polovici 17. stoletja oprijel trgovine z železom in platnom in si pridobil veliko premoženje. To mu je omogočilo, da je leta 1688 postal plemič s predikatom pl. Wolkensperg. Druga plemiška rodbina s slovenskimi koreninami so bili tudi Raigersfeldi, njen začetnik Sebastijan Rakovec (1655–1732) je plemiški naziv dobil sicer kot uspešen uradnik, je pa zato njegov sin Franc Henrik (1697–1760) postal eden najvidnejših gospodarstvenikov na Kranjskem.

Od druge polovice stoletja in še zlasti po bitki pri Dunaju leta 1683, ki je za slovenske dežele pomenila konec neposredne turške nevarnosti, se je tudi na Kranjskem začelo intenzivno razvijati kulturno in znanstveno življenje. Tega obdobja nista zaznamovala le znamenita Janez Ludvik Schönleben in Janez Vajkard Valvasor, pač pa tudi širok krog njunih prijateljev, znancev in sorodnikov. Mnogi izmed njih so pripadali novemu plemstvu, ki je izšlo iz trgovskih in obrtniških vrst. Vendar so bili to že predstavniki druge generacije, torej tiste, ki ji je premoženje prve generacije (običajno očeta) omogočilo visoko izobrazbo. Na ta način so tudi laže, bolj kompetentno in z večjim veseljem častili muze. Med plemiči te vrste sta imela v obravnavanem obdobju nesporno vodilno vlogo brata Janez Gregor in Janez Anton Dolničar, gonilni sili kranjskega (predvsem ljubljanskega) baroka in pobudnika ustanavljanja kulturno-znanstvenih družb (akademij), ki sta plemiča hkrati z očetom postala leta 1688. Podobno velja za druge izobražene Kranjce, ki so bili ob omenjenih bratih člani bodisi Družbe sv. Dizme in/ali Akademije operozov, npr. Janez Jožef Gaionzell, brata Franc Karel in Pavel Valerij Schwizen, Karel Henrik Schweiger-Lerchenfeld, Janez Štefan Florjančič-Grienfeld, Janez Bertold Höffern-Saalfeld in mnogi drugi. 

Veliko število novih plemiških rodbin v 17. stoletju odpira zanimivo vprašanje njihovega sobivanja ali celo mešanja s starimi rodbinami, katerih plemiški status je segal še v srednji vek. Te rodbine so zaradi starosti in na viteških idealih pridobljenega plemstva v družbi uživale veliko večji ugled, zato so za njih sorodstvene povezave s »plemstvom denarja« (lahko) pomenile neke vrste socialno degradacijo. Ta problem ni bil značilen le za 17. stoletje, se je pa bolj množično začel pojavljati ravno takrat in je sovpadel z velikim številom novonastalih plemiških rodbin. Sredstvo, ki je brisalo meje med raznimi sloji znotraj heterogene plemiške družbe, je bil predvsem denar. Novo plemstvo ga je praviloma imelo na pretek, staro pa se je običajno nenehno soočalo s finančnim zadregami. Zato so tudi stare rodbine morale marsikdaj požreti svoj ponos, zamižati na eno oko in se hočeš nočeš prilagoditi. Tiste, ki na to niso bile pripravljene, so prej ali slej propadle. Pragmatizem v sklepanju zakonskih zvez se je tako obrestoval vsem: novim povzpetnikom je omogočil prodor in zasidranje v družbeni eliti, staremu in uveljavljenemu plemstvu pa so tovrstne zveze prinašale finančne injekcije in pomladitev rodbinskega genskega materiala. Takšen primer so denimo »povzpetniški« grofje Trillegi (gl. poglavje), ki se jim je uspelo sorodstveno povezati s tako pomembni rodbinami, kot so bili grofje Auerspergi in Gallenbergi. 

Pričujoča knjiga, opremljena z bogatim slikovnim gradivom in rodovniki, razkriva zgodbe 22 rodbin, ki so bile poplemenitene v 17. stoletju: 

Billichgrätz
Buset
Dolničar-Thalberg
Erberg
Flödnig
Florjančič-Grienfeld
Gaionzell
Graffhaiden
Kunstl-Baumgarten
Kuschlan(d)-Moosthal
Lukančič-Hertenfels
Pernburg
Qualiza
Raigersfeld
Schell-Schellenburg
Schweiger-Lerchenfeld
Schwizen
Trilleg
Wazenberg
Wizenstein
Wolkensperg
Zanetti

 

Avtor knjige dr. Miha Preinfalk je višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU.

 
To je že 4. knjiga iz zbirke Blagoslovljeni in prekleti:
Blagoslovljeni in prekleti, 1. del: Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem
Blagoslovljeni in prekleti, 2. del: Po sledeh mlajših plemiških rodbin na Slovenskem
Plemiške rodbine na Slovenskem. 18. stoletje, 1. del: Od Andriolijev do Zornov
Plemiške rodbine na Slovenskem. 17. stoletje, 1. del: Od Billichgrätzov do Zanettijev  

 
Knjiga je izšla s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo.
CENA: 44.50 €
Naročite knjigo:

Ime in priimek: Naslov: Poštna številka: Kraj: Telefon: E-mail: IDDDV:  

 

(c) 2008 Viharnik d.o.o.    |     Avtorska zaščita    |     Pogoji uporabe    |     Varnost podatkov